Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2017

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Arhivi po letih


2004-2006 | 2007 | 2008 | 2009
2010 | 2011 | 2012 | 2013 | 2014
2015 | 2016 | 2017

Izbrane vsebine:

Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi kodo]

Biološki nadzor škodljivcev

Biološki nadzor škodljivcev je način omejevanja velikosti populacij organizmov, ki jih človek obravnava kot škodljivce, z izkoriščanjem naravnih antagonističnih odnosov med vrstami - plenilstva, rastlinojedstva, zajedavstva ipd. V grobem delimo biološki nadzor na tri strategije nadzora, ki predpostavljajo aktivno vlogo človeka v teh procesih: varstvo, ojačanje naravnih vplivov in »klasični« biološki nadzor.

Metode nimajo cilja popolnega iztrebljenja populacije škodljivcev; naravni procesi, ki jih izkoriščajo, praviloma ne vodijo do popolnega izginotja plenjene oz. parazitirane vrste, saj bi to pomenilo tudi propad naravnega sovražnika. Glavni cilj je tako zgolj zmanjšanje in vzdrževanje številčnosti škodljivca na neki ustrezno nizki, ekonomsko še sprejemljivi ravni.

Biološki nadzor škodljivcev je element integriranega varstva pred škodljivci, katerega namen je zmanjšanje uporabe pesticidov za omejevanje škode, ki jo predvsem v kmetijstvu povzročajo neželeni organizmi. Pesticidi imajo vrsto negativnih vplivov na okolje in lahko med drugim tudi neposredno zmanjšujejo učinek biološkega nadzora škodljivcev, če povzročajo odmiranje naravnih sovražnikov škodljivih vrst. Preberite več ...


Biološki nadzor škodljivcev

Biološki nadzor škodljivcev je način omejevanja velikosti populacij organizmov, ki jih človek obravnava kot škodljivce, z izkoriščanjem naravnih antagonističnih odnosov med vrstami - plenilstva, rastlinojedstva, zajedavstva ipd. V grobem delimo biološki nadzor na tri strategije nadzora, ki predpostavljajo aktivno vlogo človeka v teh procesih: varstvo, ojačanje naravnih vplivov in »klasični« biološki nadzor.

Metode nimajo cilja popolnega iztrebljenja populacije škodljivcev; naravni procesi, ki jih izkoriščajo, praviloma ne vodijo do popolnega izginotja plenjene oz. parazitirane vrste, saj bi to pomenilo tudi propad naravnega sovražnika. Glavni cilj je tako zgolj zmanjšanje in vzdrževanje številčnosti škodljivca na neki ustrezno nizki, ekonomsko še sprejemljivi ravni.

Biološki nadzor škodljivcev je element integriranega varstva pred škodljivci, katerega namen je zmanjšanje uporabe pesticidov za omejevanje škode, ki jo predvsem v kmetijstvu povzročajo neželeni organizmi. Pesticidi imajo vrsto negativnih vplivov na okolje in lahko med drugim tudi neposredno zmanjšujejo učinek biološkega nadzora škodljivcev, če povzročajo odmiranje naravnih sovražnikov škodljivih vrst. Preberite več ...


Biološki nadzor škodljivcev

Biološki nadzor škodljivcev je način omejevanja velikosti populacij organizmov, ki jih človek obravnava kot škodljivce, z izkoriščanjem naravnih antagonističnih odnosov med vrstami - plenilstva, rastlinojedstva, zajedavstva ipd. V grobem delimo biološki nadzor na tri strategije nadzora, ki predpostavljajo aktivno vlogo človeka v teh procesih: varstvo, ojačanje naravnih vplivov in »klasični« biološki nadzor.

Metode nimajo cilja popolnega iztrebljenja populacije škodljivcev; naravni procesi, ki jih izkoriščajo, praviloma ne vodijo do popolnega izginotja plenjene oz. parazitirane vrste, saj bi to pomenilo tudi propad naravnega sovražnika. Glavni cilj je tako zgolj zmanjšanje in vzdrževanje številčnosti škodljivca na neki ustrezno nizki, ekonomsko še sprejemljivi ravni.

Biološki nadzor škodljivcev je element integriranega varstva pred škodljivci, katerega namen je zmanjšanje uporabe pesticidov za omejevanje škode, ki jo predvsem v kmetijstvu povzročajo neželeni organizmi. Pesticidi imajo vrsto negativnih vplivov na okolje in lahko med drugim tudi neposredno zmanjšujejo učinek biološkega nadzora škodljivcev, če povzročajo odmiranje naravnih sovražnikov škodljivih vrst. Preberite več ...


Carlos Santana

Carlos Santana (*1947) je mehiško-ameriški kitarist, pevec in skladatelj, ki je javnosti postal znan konec 60. in začetek 70. let s svojo skupino Santana, ki je med prvimi izvajala fuzijo rocka in latinskoameriške glasbe. Zvok skupine je vseboval kontrast melodičnih bluesovskih kitarskih linij proti latinskoameriškim in afriškim ritmom s tolkali (konge, timbales). Santana vse do danes izvaja takšen stil glasbe.

Za svoje delo je doslej prejel deset grammyjev in tri latin grammyje. Leta 2003 ga je uredništvo revije Rolling Stone uvrstilo na 20. mesto seznama stotih najboljših kitaristov vseh časov. Preberite več ...


Carlos Santana

Carlos Santana (*1947) je mehiško-ameriški kitarist, pevec in skladatelj, ki je javnosti postal znan konec 60. in začetek 70. let s svojo skupino Santana, ki je med prvimi izvajala fuzijo rocka in latinskoameriške glasbe. Zvok skupine je vseboval kontrast melodičnih bluesovskih kitarskih linij proti latinskoameriškim in afriškim ritmom s tolkali (konge, timbales). Santana vse do danes izvaja takšen stil glasbe.

Za svoje delo je doslej prejel deset grammyjev in tri latin grammyje. Leta 2003 ga je uredništvo revije Rolling Stone uvrstilo na 20. mesto seznama stotih najboljših kitaristov vseh časov. Preberite več ...


Carlos Santana

Carlos Santana (*1947) je mehiško-ameriški kitarist, pevec in skladatelj, ki je javnosti postal znan konec 60. in začetek 70. let s svojo skupino Santana, ki je med prvimi izvajala fuzijo rocka in latinskoameriške glasbe. Zvok skupine je vseboval kontrast melodičnih bluesovskih kitarskih linij proti latinskoameriškim in afriškim ritmom s tolkali (konge, timbales). Santana vse do danes izvaja takšen stil glasbe.

Za svoje delo je doslej prejel deset grammyjev in tri latin grammyje. Leta 2003 ga je uredništvo revije Rolling Stone uvrstilo na 20. mesto seznama stotih najboljših kitaristov vseh časov. Preberite več ...


Thomas Mann 1937.jpg

Paul Thomas Mann (1875–1955) je bil nemški pisatelj, ki velja za enega največjih pripovednikov 20. stoletja. Njegovemu prvemu, leta 1901 nastalemu romanu Buddenbrookovi so sledile novele in pripovedi kot so Tonio Kröger, Tristan in Smrt v Benetkah. V leta 1924 objavljenem romanu Čarobna gora, s katerim je nadaljeval tradicijo evropskega razvojnega romana (Bildungsroman), se kaže njegova stvariteljska umetnost kot v celoti izoblikovana: pripovedovalec ohranja skeptično-ironično distanco do literarnih oseb, tipične situacije se ponavljajo na način vodilnega motiva (Leitmotiv) in prevladuje skladenjsko zapleten, zahteven slog. Te značilnosti zaznamujejo tudi njegova naslednja dela, med katerimi gre izpostaviti novelo Mario in čarovnik, romaneskno tetralogijo Jožef in njegovi bratje ter pozno delo Doktor Faustus. Za Buddenbrookove je Thomas Mann leta 1929 prejel Nobelovo nagrado za književnost.

V velikem obsegu so bila deležna pozornosti tudi njegova stališča o aktualnih političnih, družbenih in kulturnih vprašanj. Če je sprva do zahodne demokracije zavzemal skeptično držo, se je v začetku 20-ih preobrazil v prepričanega zagovornika Weimarske republike. Pod nacistično vladavino je leta 1933 emigriral v Švico in leta 1939 v ZDA, katerih državljanstvo je sprejel leta 1944. Od leta 1952 je znova živel v Švici. Preberite več ...


Thomas Mann 1937.jpg

Paul Thomas Mann (1875–1955) je bil nemški pisatelj, ki velja za enega največjih pripovednikov 20. stoletja. Njegovemu prvemu, leta 1901 nastalemu romanu Buddenbrookovi so sledile novele in pripovedi kot so Tonio Kröger, Tristan in Smrt v Benetkah. V leta 1924 objavljenem romanu Čarobna gora, s katerim je nadaljeval tradicijo evropskega razvojnega romana (Bildungsroman), se kaže njegova stvariteljska umetnost kot v celoti izoblikovana: pripovedovalec ohranja skeptično-ironično distanco do literarnih oseb, tipične situacije se ponavljajo na način vodilnega motiva (Leitmotiv) in prevladuje skladenjsko zapleten, zahteven slog. Te značilnosti zaznamujejo tudi njegova naslednja dela, med katerimi gre izpostaviti novelo Mario in čarovnik, romaneskno tetralogijo Jožef in njegovi bratje ter pozno delo Doktor Faustus. Za Buddenbrookove je Thomas Mann leta 1929 prejel Nobelovo nagrado za književnost.

V velikem obsegu so bila deležna pozornosti tudi njegova stališča o aktualnih političnih, družbenih in kulturnih vprašanj. Če je sprva do zahodne demokracije zavzemal skeptično držo, se je v začetku 20-ih preobrazil v prepričanega zagovornika Weimarske republike. Pod nacistično vladavino je leta 1933 emigriral v Švico in leta 1939 v ZDA, katerih državljanstvo je sprejel leta 1944. Od leta 1952 je znova živel v Švici. Preberite več ...