Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2018

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Arhivi po letih


Orodja za izbrane članke:

Arhiv[uredi kodo]

Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881) je bil ruski pisatelj in prevajalec beloruskega porekla, čigar pisateljska kariera se je začela leta 1844, vendar so njegova glavna dela kot Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi nastala šele v 60-ih in 70-ih letih 19. stoletja. Dostojevski je napisal devet romanov, številne novele in črtice ter obsežen korpus neleposlovnih besedil. Njegov literarni opus opisuje politične, socialne in duhovne razmere v času Ruskega imperija, ki se je v 19. stoletju znašlo do temljev v prekrajanju. Dostojevski je zaznaval in prikazoval konflikte, v katerih je pristal človek z nastopom moderne dobe. Osrednja tema njegovih del je bila človeška duša, katere vzgibe, notranje prisile in načine osvoboditve je preiskoval s sredstvi literature; Dostojevski velja za enega najizvrstnejših psihologov v svetovni literaturi. Skoraj celoten njegov romaneskni opus je bil objavljen v obliki feljtona oziroma podlistka in od tod tudi kaže za ta žanr značilen kratek lok napetosti, zaradi česar je navkljub svoji večplastnosti in kompleksnosti celo za neizkušenega bralca lahko dostopen. Njegove knjige so bile prevedene v več kot 170 jezikov. Preberite več ...


Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881) je bil ruski pisatelj in prevajalec beloruskega porekla, čigar pisateljska kariera se je začela leta 1844, vendar so njegova glavna dela kot Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi nastala šele v 60-ih in 70-ih letih 19. stoletja. Dostojevski je napisal devet romanov, številne novele in črtice ter obsežen korpus neleposlovnih besedil. Njegov literarni opus opisuje politične, socialne in duhovne razmere v času Ruskega imperija, ki se je v 19. stoletju znašlo do temljev v prekrajanju. Dostojevski je zaznaval in prikazoval konflikte, v katerih je pristal človek z nastopom moderne dobe. Osrednja tema njegovih del je bila človeška duša, katere vzgibe, notranje prisile in načine osvoboditve je preiskoval s sredstvi literature; Dostojevski velja za enega najizvrstnejših psihologov v svetovni literaturi. Skoraj celoten njegov romaneskni opus je bil objavljen v obliki feljtona oziroma podlistka in od tod tudi kaže za ta žanr značilen kratek lok napetosti, zaradi česar je navkljub svoji večplastnosti in kompleksnosti celo za neizkušenega bralca lahko dostopen. Njegove knjige so bile prevedene v več kot 170 jezikov. Preberite več ...


Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821–1881) je bil ruski pisatelj in prevajalec beloruskega porekla, čigar pisateljska kariera se je začela leta 1844, vendar so njegova glavna dela kot Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi nastala šele v 60-ih in 70-ih letih 19. stoletja. Dostojevski je napisal devet romanov, številne novele in črtice ter obsežen korpus neleposlovnih besedil. Njegov literarni opus opisuje politične, socialne in duhovne razmere v času Ruskega imperija, ki se je v 19. stoletju znašlo do temljev v prekrajanju. Dostojevski je zaznaval in prikazoval konflikte, v katerih je pristal človek z nastopom moderne dobe. Osrednja tema njegovih del je bila človeška duša, katere vzgibe, notranje prisile in načine osvoboditve je preiskoval s sredstvi literature; Dostojevski velja za enega najizvrstnejših psihologov v svetovni literaturi. Skoraj celoten njegov romaneskni opus je bil objavljen v obliki feljtona oziroma podlistka in od tod tudi kaže za ta žanr značilen kratek lok napetosti, zaradi česar je navkljub svoji večplastnosti in kompleksnosti celo za neizkušenega bralca lahko dostopen. Njegove knjige so bile prevedene v več kot 170 jezikov. Preberite več ...


Pirokumulusni oblak po eksploziji

Eksplozija v Halifaxu je bila katastrofalna pomorska nesreča, ki se je zgodila 6. decembra 1917 zjutraj v pristanišču kanadskega mesta Halifax. V ožini Narrows, ki povezuje zgornje pristanišče z zalivom Bedford Basin, sta se zaletela norveški parnik SS Imo in francoska tovorna ladja SS Mont-Blanc, ki je prevažala visokoeksploziven material. Ob tem je na Mont-Blancu izbruhnil požar, ki je vžgal tovor, to pa je povzročilo orjaško eksplozijo, ki je opustošila okolico.

Zaradi neposrednega udara in padajočih razbitin ter posredno požarov in rušenja stavb je umrlo približno 2.000 ljudi, še 9.000 naj bi bilo ranjenih. Eksplozija je zbrisala skoraj vse zgradbe v krogu 800 metrov, vključno s celotno sosesko Richmond v neposredni bližini. Veliko škode je bilo tudi v mestu Dartmouth na drugi strani pristanišča.

Kmalu so bile napolnjene vse bolnišnice v bližnji okolici. Še isti dan so pričeli prihajati reševalni vlaki iz ostalih delov Nove Škotske ter Novega Brunswicka. Uničeni predeli Halifaxa so bili kasneje zgrajeni na novo. Sodna preiskava je pokazala na krivdo posadke Mont-Blanca, kasneje pa so, po pritožbi, ugotovili tudi odgovornost posadke druge ladje, a kaznovan ni bil nihče. Na eksplozijo zdaj spominja več spomenikov v tem delu pristanišča in drugod po mestu. Preberite več ...


Pirokumulusni oblak po eksploziji

Eksplozija v Halifaxu je bila katastrofalna pomorska nesreča, ki se je zgodila 6. decembra 1917 zjutraj v pristanišču kanadskega mesta Halifax. V ožini Narrows, ki povezuje zgornje pristanišče z zalivom Bedford Basin, sta se zaletela norveški parnik SS Imo in francoska tovorna ladja SS Mont-Blanc, ki je prevažala visokoeksploziven material. Ob tem je na Mont-Blancu izbruhnil požar, ki je vžgal tovor, to pa je povzročilo orjaško eksplozijo, ki je opustošila okolico.

Zaradi neposrednega udara in padajočih razbitin ter posredno požarov in rušenja stavb je umrlo približno 2.000 ljudi, še 9.000 naj bi bilo ranjenih. Eksplozija je zbrisala skoraj vse zgradbe v krogu 800 metrov, vključno s celotno sosesko Richmond v neposredni bližini. Veliko škode je bilo tudi v mestu Dartmouth na drugi strani pristanišča.

Kmalu so bile napolnjene vse bolnišnice v bližnji okolici. Še isti dan so pričeli prihajati reševalni vlaki iz ostalih delov Nove Škotske ter Novega Brunswicka. Uničeni predeli Halifaxa so bili kasneje zgrajeni na novo. Sodna preiskava je pokazala na krivdo posadke Mont-Blanca, kasneje pa so, po pritožbi, ugotovili tudi odgovornost posadke druge ladje, a kaznovan ni bil nihče. Na eksplozijo zdaj spominja več spomenikov v tem delu pristanišča in drugod po mestu. Preberite več ...


Barbara Stanwyck

Barbara Stanwyck (1907–1990) je bila ameriška filmska in televizijska zvezdnica, ki si je v svoji 60-letni karieri pridobila sloves odlične in vsestranske profesionalke z močno in realistično igro. Za igro v svojih filmih so jo radi izbrali mnogi priznani režiserji kot so Cecil B. DeMille, Fritz Lang in Frank Capra. Po kratki, vendar pomembni karieri gledališke igralke konec dvajsetih let 20. stoletja je v Hollywoodu posnela 85 filmov, nato je zaigrala tudi v televizijskih filmih.

Pri štirih letih je osirotela in odraščala v različnih rejniških domovih. Do leta 1944 je postala najbolje plačana ženska v ZDA. Štirikrat je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko, in sicer leta 1937 za film Stella Dallas, leta 1941 za Ball of Fire, leta 1944 za Double Damnation in leta 1948 za Sorry, Wrong Number. Za televizijske vloge je prejela tri emmyje, in sicer leta 1961 za The Barbara Stanwyck Show, leta 1966 za The Big Valley in leta 1983 za Pesem ptic trnovk. Za slednjo je osvojila tudi zlati globus. Leta 1982 je prejela častnega oskarja in leta 1986 še nagrado Golden Globe Cecil B. DeMille. Prejela je še več drugih nagrad za življenjsko delo, leta 1987 od Ameriškega filmskega inštituta, leta 1986 od združenja Film Society of Lincoln Center, leta 1981 od Združenja filmskih kritikov Los Angelesa in leta 1967 od združenja Screen Actors Guild. Leta 1960 je dobila tudi svojo zvezdo na Hollywoodski aleji slavnih. Ameriški filmski inštitut jo je med ženskimi zvezdami v klasični ameriški kinematografiji vseh časov uvrstil na 11. mesto. Preberite več ...


Barbara Stanwyck

Barbara Stanwyck (1907–1990) je bila ameriška filmska in televizijska zvezdnica, ki si je v svoji 60-letni karieri pridobila sloves odlične in vsestranske profesionalke z močno in realistično igro. Za igro v svojih filmih so jo radi izbrali mnogi priznani režiserji kot so Cecil B. DeMille, Fritz Lang in Frank Capra. Po kratki, vendar pomembni karieri gledališke igralke konec dvajsetih let 20. stoletja je v Hollywoodu posnela 85 filmov, nato je zaigrala tudi v televizijskih filmih.

Pri štirih letih je osirotela in odraščala v različnih rejniških domovih. Do leta 1944 je postala najbolje plačana ženska v ZDA. Štirikrat je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko, in sicer leta 1937 za film Stella Dallas, leta 1941 za Ball of Fire, leta 1944 za Double Damnation in leta 1948 za Sorry, Wrong Number. Za televizijske vloge je prejela tri emmyje, in sicer leta 1961 za The Barbara Stanwyck Show, leta 1966 za The Big Valley in leta 1983 za Pesem ptic trnovk. Za slednjo je osvojila tudi zlati globus. Leta 1982 je prejela častnega oskarja in leta 1986 še nagrado Golden Globe Cecil B. DeMille. Prejela je še več drugih nagrad za življenjsko delo, leta 1987 od Ameriškega filmskega inštituta, leta 1986 od združenja Film Society of Lincoln Center, leta 1981 od Združenja filmskih kritikov Los Angelesa in leta 1967 od združenja Screen Actors Guild. Leta 1960 je dobila tudi svojo zvezdo na Hollywoodski aleji slavnih. Ameriški filmski inštitut jo je med ženskimi zvezdami v klasični ameriški kinematografiji vseh časov uvrstil na 11. mesto. Preberite več ...


Položaj sonca nad morjem ob 8:53 zjutraj

Navidezna lega Sonca na nebu je funkcija časa in geografskih koordinat opazovalca na zemeljskem površju. Ker Zemlja kroži okrog Sonca, se Sonce glede na nepremičnice med letom dnevno navidezno giblje po nebesni sferi vzdolž ravninske poti, ki se imenuje ekliptika. Zemljino vrtenje okrog svoje osi povzroča, da se nepremičnice gibajo po nebu na način, ki je odvisen od opazovalčeve zemljepisne širine. Čas v katerem dana nepremičnica prečka opazovalčev poldnevnik, je odvisen od zemljepisne dolžine. Za določitev navidezne lege Sonca danega opazovalca v danem času so potrebni trije koraki:

Ta izračun je uporaben v astronomiji, navigaciji, geodetskem merjenju, meteorologiji, klimatologiji, sončni energiji in pri načrtovanju sončnih ur. Preberite več ...


Položaj sonca nad morjem ob 8:53 zjutraj

Navidezna lega Sonca na nebu je funkcija časa in geografskih koordinat opazovalca na zemeljskem površju. Ker Zemlja kroži okrog Sonca, se Sonce glede na nepremičnice med letom dnevno navidezno giblje po nebesni sferi vzdolž ravninske poti, ki se imenuje ekliptika. Zemljino vrtenje okrog svoje osi povzroča, da se nepremičnice gibajo po nebu na način, ki je odvisen od opazovalčeve zemljepisne širine. Čas v katerem dana nepremičnica prečka opazovalčev poldnevnik, je odvisen od zemljepisne dolžine. Za določitev navidezne lege Sonca danega opazovalca v danem času so potrebni trije koraki:

Ta izračun je uporaben v astronomiji, navigaciji, geodetskem merjenju, meteorologiji, klimatologiji, sončni energiji in pri načrtovanju sončnih ur. Preberite več ...


Lega Japonske

Japonska je otoška država na Daljnem vzhodu. Leži v Tihem oceanu, vzhodno od Azijske celine. Na zahodu jo obliva Japonsko morje, razprostira se od Ohotskega morja na severu do Vzhodnokitajskega morja in Kitajske na jugozahodu. Na zahodu jo Korejska ožina loči od Korejskega polotoka. Japonsko ime za državo pomeni »izvor sonca«, od koder izhaja sinonim »dežela vzhajajočega sonca«. Japonsko otočje sestavlja okoli 7.000 otokov, od katerih predstavljajo štirje največji, Kjušu, Šikoku, Honšu in Hokaido, 97 % kopnega. Država je razdeljena na 47 prefektur in 8 regij.

Arheološke najdbe na otočju segajo v mlajši paleolitik, prve pisne omembe v kitajskih zgodovinskih spisih pa v 1. stoletje - stik s Kitajsko je pomembno vplival na japonsko zgodovino. V 16. stoletju je sledilo obdobje izolacijske politike, ki so jo šele leta 1853 prekinile Združene države Amerike z vojaškim pritiskom. Pomembne vojaške zmage in vse močnejši militaristični ustroj v času od konca 19. stoletja so privedle do ozemeljskih pridobitev in želje po nadaljnjem širjenju po vzhodni in jugovzhodni Aziji. Druga kitajsko-japonska vojna in dogodki Druge svetovne vojne kot izpolnitvi imperialističnih teženj so se končali z japonsko predajo 15. avgusta 1945, ki je sledila jedrskemu bombardiranju Hirošime in Nagasakija. Leta 1947 je bila sprejeta nova ustava, po kateri je Japonska postala ustavna monarhija s cesarjem in dvodomnim parlamentom.

Japonska je članica Združenih narodov, OECD, G7, G8 in G20 ter številnih drugih organizacij. Slovi po tehnološki razvitosti in visoko izobraženi delovni sili z enem najvišjih odstotkov terciarno izobraženih odraslih. Njeno gospodarstvo je tretje največje na svetu nominalno, četrti največji izvoznik in uvoznik. Kljub temu, da se je odrekla pravici do napovedi vojne, vzdržuje sodobno vojsko z osmim največjim proračunom za samoobrambo in mirovne misije. Prebivalstvo Japonske dosega eno najvišjih pričakovanih življenjskih dob in visok indeks človekovega razvoja. Znana je po zgodovinski in sodobni kinematografiji, bogati kulinariki in mnogim prispevkom k razvoju človeštva v znanosti in tehnologiji. Preberite več ...


Star zemljevid Japonske

Zgodovina Japonske raziskuje pretekla dogajanja na območju današnje Japonske in v njeni neposredni bližini od prazgodovine do danes. Prva človeška poselitev na japonskem otočju sega v prazgodovino. Obdobje Džomon je imenovano po lončevini z odtisi vrvi, sledilo pa mu je tisočletno postopno priseljevanje ljudstva Jajoj iz celinske Azije, ki je s seboj prineslo nove pomembne tehnologije. Japonska kraljestva so se med četrtim in devetim stoletjem postopoma združila pod centralno vlado cesarja, čigar dinastija se je obdržala do danes. V Obdobju Hej'an je doživela klasična japonska kultura zlato dobo. V versko življenje so sprejeli značilnosti tako šintoističnih kot budističnih običajev.

V naslednjih stoletjih se je moč cesarja in njegovega dvora prenašala na vojaški sloj samurajev. Japonska je bila razdrobljena med podpornike različnih kandidatov za šoguna. Obdobje dolge državljanske vojne se je končalo z združitvijo pod Nobunagom Odom in Hidejošijem Tojotomijem v 16. stoletju. Sledilo je obdobje Edo, ki je pomenilo dve stoletji in pol trajajočo izolacijsko politiko in strog razredni sistem.

Ameriška vojaška ekspedicija v letih 1853–1854 je Japonsko prisilila v odprtje za trgovino in vrnila moč cesarju. V Obdobju Mejdži je nova nacionalna vlada državo preoblikovala v kapitalistično velesilo. Kljub demokratičnim težnjam oblasti pod cesarjem Tajšom se je moč vojske večala. V dvajsetih in tridesetih letih je tudi večkrat ignorirala smernice uradne oblasti in organizirala ekspedicije na Korejski polotok, Mandžurijo in preostalo Kitajsko za pridobivanje ozemlja. Japonski napad na Pearl Harbor decembra 1941 je začel vojno za Tihi ocean, ki so jo končale Združene države Amerike z uporabo jedrskega orožja; japonski cesar je 15. avgusta 1945 razglasil brezpogojno predajo. Povojna zavezniška okupacija se je končala leta 1952 z novo ustavo, ki je državo preobrazila v ustavno parlamentarno monarhijo. Povojna Japonska je uživala visoko gospodarsko rast in neverjeten tehnološki napredek, ki se je zavrl šele v devetdesetih letih. Preberite več ...


Star zemljevid Japonske

Zgodovina Japonske raziskuje pretekla dogajanja na območju današnje Japonske in v njeni neposredni bližini od prazgodovine do danes. Prva človeška poselitev na japonskem otočju sega v prazgodovino. Obdobje Džomon je imenovano po lončevini z odtisi vrvi, sledilo pa mu je tisočletno postopno priseljevanje ljudstva Jajoj iz celinske Azije, ki je s seboj prineslo nove pomembne tehnologije. Japonska kraljestva so se med četrtim in devetim stoletjem postopoma združila pod centralno vlado cesarja, čigar dinastija se je obdržala do danes. V Obdobju Hej'an je doživela klasična japonska kultura zlato dobo. V versko življenje so sprejeli značilnosti tako šintoističnih kot budističnih običajev.

V naslednjih stoletjih se je moč cesarja in njegovega dvora prenašala na vojaški sloj samurajev. Japonska je bila razdrobljena med podpornike različnih kandidatov za šoguna. Obdobje dolge državljanske vojne se je končalo z združitvijo pod Nobunagom Odom in Hidejošijem Tojotomijem v 16. stoletju. Sledilo je obdobje Edo, ki je pomenilo dve stoletji in pol trajajočo izolacijsko politiko in strog razredni sistem.

Ameriška vojaška ekspedicija v letih 1853–1854 je Japonsko prisilila v odprtje za trgovino in vrnila moč cesarju. V Obdobju Mejdži je nova nacionalna vlada državo preoblikovala v kapitalistično velesilo. Kljub demokratičnim težnjam oblasti pod cesarjem Tajšom se je moč vojske večala. V dvajsetih in tridesetih letih je tudi večkrat ignorirala smernice uradne oblasti in organizirala ekspedicije na Korejski polotok, Mandžurijo in preostalo Kitajsko za pridobivanje ozemlja. Japonski napad na Pearl Harbor decembra 1941 je začel vojno za Tihi ocean, ki so jo končale Združene države Amerike z uporabo jedrskega orožja; japonski cesar je 15. avgusta 1945 razglasil brezpogojno predajo. Povojna zavezniška okupacija se je končala leta 1952 z novo ustavo, ki je državo preobrazila v ustavno parlamentarno monarhijo. Povojna Japonska je uživala visoko gospodarsko rast in neverjeten tehnološki napredek, ki se je zavrl šele v devetdesetih letih. Preberite več ...


Raznolikost riževih semen

Riž sta dve rastlinski vrsti iz družine trav, in sicer azijska Oryza sativa in afriška Oryza glaberrima, vendar se ime najpogosteje povezuje le s prvo. Čeprav je rod Oryza razširjen po vsem svetu, so izvorno območje riža tropski in subtropski deli Južne in Jugovzhodne Azije ter Afrika. Preko stoletij se je s trgovino in raziskovanjem razširil v mnoge kulture po svetu. Izraz »divji riž« se lahko nanaša na divje vrste rodu Oryza, navadno pa na divje in udomačene vrste sorodnega rodu Zizania. Riž je vir več kot petine kalorij, ki jih zaužije človeštvo. Ta enoletna rastlina zraste med 1 in 1,8 m visoko, ob ustreznih tleh pa lahko nekatere sorte zrastejo še višje. Za vzgojo je potrebno dosti vode in dela. Zelo je razširjen v deželah s ceneno delovno silo. Kultiviranje riža se je začelo pred več kot 6.500 leti v več deželah hkrati. Leta 1966 je monsunska Azija na 100 milijonih hektarjev pridelala 220 milijonov ton riža, leta 1977 je bilo z rižem zasejanih že 142 milijonov hektarjev površin (pšenice 232 milijonov), hektarski donos pa je bil 2.600 kg (pšenice 1.660 kg), letna proizvodnja neoluščenega riža je bila torej 366 milijonov ton (pšenice 386 milijonov, koruze 349 milijonov); komaj dve desetleji kasneje je letna proizvodnja znašala približno 600 milijonov ton in na prelomu 21. stoletja je prehitela proizvodnjo pšenice ter koruze. Generalna skupščina OZN je leto 2004 razglasila za leto riža.

Sorte z najvišjim pridelkom gojijo na poplavljenih riževih poljih (t. i. vodni riž), nekatere sorte zahtevajo manj vlage in toplote (pridelek je zato manjši, t. i. suhi ali gorski riž). Od vseh žit vsebuje riž največ škroba (75–80 %), poleg tega pa še 12 % vode, 7 % beljakovin, 0,5 % maščob in 0,4 % mineralnih snovi. Riž se uporablja za prehrano in v industrijske namene. V Industriji iz riževih zrn pridelujejo zdrob in škrob. Rižev škrob je po kakovosti najboljši in se uporablja tudi za izdelavo pudingov in pudrov v kozmetiki. Iz riža pa proizvajajo tudi špirit in alkoholne pijače (riževo žganje arak in riževo vino sake). Iz riževe slame izdelujejo slamnike in papir. Riževi otrobi so zelo dobra živinska krma. Preberite več ...


Raznolikost riževih semen

Riž sta dve rastlinski vrsti iz družine trav, in sicer azijska Oryza sativa in afriška Oryza glaberrima, vendar se ime najpogosteje povezuje le s prvo. Čeprav je rod Oryza razširjen po vsem svetu, so izvorno območje riža tropski in subtropski deli Južne in Jugovzhodne Azije ter Afrika. Preko stoletij se je s trgovino in raziskovanjem razširil v mnoge kulture po svetu. Izraz »divji riž« se lahko nanaša na divje vrste rodu Oryza, navadno pa na divje in udomačene vrste sorodnega rodu Zizania. Riž je vir več kot petine kalorij, ki jih zaužije človeštvo. Ta enoletna rastlina zraste med 1 in 1,8 m visoko, ob ustreznih tleh pa lahko nekatere sorte zrastejo še višje. Za vzgojo je potrebno dosti vode in dela. Zelo je razširjen v deželah s ceneno delovno silo. Kultiviranje riža se je začelo pred več kot 6.500 leti v več deželah hkrati. Leta 1966 je monsunska Azija na 100 milijonih hektarjev pridelala 220 milijonov ton riža, leta 1977 je bilo z rižem zasejanih že 142 milijonov hektarjev površin (pšenice 232 milijonov), hektarski donos pa je bil 2.600 kg (pšenice 1.660 kg), letna proizvodnja neoluščenega riža je bila torej 366 milijonov ton (pšenice 386 milijonov, koruze 349 milijonov); komaj dve desetleji kasneje je letna proizvodnja znašala približno 600 milijonov ton in na prelomu 21. stoletja je prehitela proizvodnjo pšenice ter koruze. Generalna skupščina OZN je leto 2004 razglasila za leto riža.

Sorte z najvišjim pridelkom gojijo na poplavljenih riževih poljih (t. i. vodni riž), nekatere sorte zahtevajo manj vlage in toplote (pridelek je zato manjši, t. i. suhi ali gorski riž). Od vseh žit vsebuje riž največ škroba (75–80 %), poleg tega pa še 12 % vode, 7 % beljakovin, 0,5 % maščob in 0,4 % mineralnih snovi. Riž se uporablja za prehrano in v industrijske namene. V Industriji iz riževih zrn pridelujejo zdrob in škrob. Rižev škrob je po kakovosti najboljši in se uporablja tudi za izdelavo pudingov in pudrov v kozmetiki. Iz riža pa proizvajajo tudi špirit in alkoholne pijače (riževo žganje arak in riževo vino sake). Iz riževe slame izdelujejo slamnike in papir. Riževi otrobi so zelo dobra živinska krma. Preberite več ...


Raznolikost riževih semen

Riž sta dve rastlinski vrsti iz družine trav, in sicer azijska Oryza sativa in afriška Oryza glaberrima, vendar se ime najpogosteje povezuje le s prvo. Čeprav je rod Oryza razširjen po vsem svetu, so izvorno območje riža tropski in subtropski deli Južne in Jugovzhodne Azije ter Afrika. Preko stoletij se je s trgovino in raziskovanjem razširil v mnoge kulture po svetu. Izraz »divji riž« se lahko nanaša na divje vrste rodu Oryza, navadno pa na divje in udomačene vrste sorodnega rodu Zizania. Riž je vir več kot petine kalorij, ki jih zaužije človeštvo. Ta enoletna rastlina zraste med 1 in 1,8 m visoko, ob ustreznih tleh pa lahko nekatere sorte zrastejo še višje. Za vzgojo je potrebno dosti vode in dela. Zelo je razširjen v deželah s ceneno delovno silo. Kultiviranje riža se je začelo pred več kot 6.500 leti v več deželah hkrati. Leta 1966 je monsunska Azija na 100 milijonih hektarjev pridelala 220 milijonov ton riža, leta 1977 je bilo z rižem zasejanih že 142 milijonov hektarjev površin (pšenice 232 milijonov), hektarski donos pa je bil 2.600 kg (pšenice 1.660 kg), letna proizvodnja neoluščenega riža je bila torej 366 milijonov ton (pšenice 386 milijonov, koruze 349 milijonov); komaj dve desetleji kasneje je letna proizvodnja znašala približno 600 milijonov ton in na prelomu 21. stoletja je prehitela proizvodnjo pšenice ter koruze. Generalna skupščina OZN je leto 2004 razglasila za leto riža.

Sorte z najvišjim pridelkom gojijo na poplavljenih riževih poljih (t. i. vodni riž), nekatere sorte zahtevajo manj vlage in toplote (pridelek je zato manjši, t. i. suhi ali gorski riž). Od vseh žit vsebuje riž največ škroba (75–80 %), poleg tega pa še 12 % vode, 7 % beljakovin, 0,5 % maščob in 0,4 % mineralnih snovi. Riž se uporablja za prehrano in v industrijske namene. V Industriji iz riževih zrn pridelujejo zdrob in škrob. Rižev škrob je po kakovosti najboljši in se uporablja tudi za izdelavo pudingov in pudrov v kozmetiki. Iz riža pa proizvajajo tudi špirit in alkoholne pijače (riževo žganje arak in riževo vino sake). Iz riževe slame izdelujejo slamnike in papir. Riževi otrobi so zelo dobra živinska krma. Preberite več ...


Piramide v Gizi

Nekropola v Gizi je obsežno arheološko najdišče na planoti Giza ob istoimenskem naselju, devet kilometrov zahodno od Nila in 13 kilometrov od središča mesta Kairo v Egiptu.

Poznana je po veličastnih antičnih spomenikih: Veliki sfingi, Veliki piramidi in ostalih večjih piramidah ter templjih, ob robovih pa se nahajajo tudi pokopališča, delavska vas in kamnolomi. Piramide, ki so ostale v zahodnjaški domišljiji emblem starodavnega Egipta, je v času stare Grčije populariziral Antipater iz Sidona, saj jih vključil na seznam sedmerih čudes starega veka. Od vseh sedmih so piramide daleč najstarejše in edine, ki so preživele do današnjih dni. Arhitekturni podvig takšnega merila je bil mogoč samo v času blaginje in stabilnosti, ko so graditelji in delavci spoštovali avtoriteto faraona.

Starodavno mesto Memfis z nekropolo in piramidami ter območje od Gize do Dahšurja je bilo leta 1979 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine. Preberite več ...


Piramide v Gizi

Nekropola v Gizi je obsežno arheološko najdišče na planoti Giza ob istoimenskem naselju, devet kilometrov zahodno od Nila in 13 kilometrov od središča mesta Kairo v Egiptu.

Poznana je po veličastnih antičnih spomenikih: Veliki sfingi, Veliki piramidi in ostalih večjih piramidah ter templjih, ob robovih pa se nahajajo tudi pokopališča, delavska vas in kamnolomi. Piramide, ki so ostale v zahodnjaški domišljiji emblem starodavnega Egipta, je v času stare Grčije populariziral Antipater iz Sidona, saj jih vključil na seznam sedmerih čudes starega veka. Od vseh sedmih so piramide daleč najstarejše in edine, ki so preživele do današnjih dni. Arhitekturni podvig takšnega merila je bil mogoč samo v času blaginje in stabilnosti, ko so graditelji in delavci spoštovali avtoriteto faraona.

Starodavno mesto Memfis z nekropolo in piramidami ter območje od Gize do Dahšurja je bilo leta 1979 vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine. Preberite več ...


Rhindov matematični papirus

Rhindov matematični papirus je eden od najbolj znanih virov staroegipčanske matematike. Ime je dobil po škotskem antikvarju Alexandru Henryju Rhindu, ki ga je leta 1858 kupil v Luksorju, Egipt. Papirus je bil domnevno najden med nezakonitimi izkopavanji v bližnjem Ramesseumu. Napisan je bil okoli leta 1550 pr. n. št. Britanski muzej, v katerem hranijo večino papirusa, ga je pridobil leta 1865 skupaj z Egipčanskim usnjenim matematičnim zvitkom, ki je bil tudi v Rhindovi lasti. Nekaj manjših fragmentov je v Brooklynskem muzeju v New Yorku, srednjih 18 cm papirusa pa manjka.

Rhindov matematični papirus je bil napisan v Drugem egipčanskem vmesnem obdobju (okoli 1600 pr. n. št. do okoli 1550 pr. n. št.), ko je pisar Ahmes (ali Ahmos) prepisal starejše, zdaj izgubljeno besedilo, napisano med vladavino faraona Amenemheta III. iz Dvanajste egipčanske dinastije. Napisan je v hieratski pisavi. Sestavljen je iz več delov, ki skupaj merijo več kot 5 m. Jezikovno in matematično so ga začeli prevajati v poznem 19. stoletju, vendar matematični aspekt papirusa še vedno ni popoln. Neprevedeni dokument, ki je datiran v 33. leto vladanja hiškega kralja Apepija I., vsebuje kasnejše obrobne opombe, napisane verjetno v 11. letu vladanja njegovega naslednika Hamudija.

V uvodnih odstavkih papirusa Ahmes pravi, da daje »natančno izračunavanje za vpogled v stvari, znanje o vseh stvareh, skrivnostih … vseh skrivnostih«. Preberite več ...


Rhindov matematični papirus

Rhindov matematični papirus je eden od najbolj znanih virov staroegipčanske matematike. Ime je dobil po škotskem antikvarju Alexandru Henryju Rhindu, ki ga je leta 1858 kupil v Luksorju, Egipt. Papirus je bil domnevno najden med nezakonitimi izkopavanji v bližnjem Ramesseumu. Napisan je bil okoli leta 1550 pr. n. št. Britanski muzej, v katerem hranijo večino papirusa, ga je pridobil leta 1865 skupaj z Egipčanskim usnjenim matematičnim zvitkom, ki je bil tudi v Rhindovi lasti. Nekaj manjših fragmentov je v Brooklynskem muzeju v New Yorku, srednjih 18 cm papirusa pa manjka.

Rhindov matematični papirus je bil napisan v Drugem egipčanskem vmesnem obdobju (okoli 1600 pr. n. št. do okoli 1550 pr. n. št.), ko je pisar Ahmes (ali Ahmos) prepisal starejše, zdaj izgubljeno besedilo, napisano med vladavino faraona Amenemheta III. iz Dvanajste egipčanske dinastije. Napisan je v hieratski pisavi. Sestavljen je iz več delov, ki skupaj merijo več kot 5 m. Jezikovno in matematično so ga začeli prevajati v poznem 19. stoletju, vendar matematični aspekt papirusa še vedno ni popoln. Neprevedeni dokument, ki je datiran v 33. leto vladanja hiškega kralja Apepija I., vsebuje kasnejše obrobne opombe, napisane verjetno v 11. letu vladanja njegovega naslednika Hamudija.

V uvodnih odstavkih papirusa Ahmes pravi, da daje »natančno izračunavanje za vpogled v stvari, znanje o vseh stvareh, skrivnostih … vseh skrivnostih«. Preberite več ...


Navadna čigra

Navadna čigra je morska ptica iz družine galebov, ki gnezdi v zmernih in subarktičnih predelih Evrope, Azije in Severne Amerike, jeseni pa kot izrazita selivka zapusti gnezditveno območje ter prezimi v priobalnih tropskih in subtropskih območjih, predvsem na južni polobli. Operjenost v gnezditveni sezoni je svetlo siva po zgornjem delu telesa in bela ali zelo svetlo siva po spodnjem, prepoznavna pa je predvsem po črnem vrhu glave, oranžno-rdečih nogah in dolgem, ozkem kljunu, ki je lahko rdečkast s črno konico ali povsem črn (odvisno od podvrste). Zamenjati jo je možno z nekaj zelo podobnimi vrstami čiger, zlasti s polarno čigro, od katerih se loči po posameznih znakih v operjenosti, barvi nog in kljuna ter oglašanju.

Podobno kot sorodniki se prehranjuje pretežno z ribami, ki jih lovi s strmoglavim potapljanjem v morju ali sladkovodnih telesih, na nekaterih območjih pa predstavljajo pomemben del prehrane tudi mehkužci, raki in drugi nevretenčarji. Pri gnezditvi je manj zahtevna od sorodnikov, ustreza ji vsaka ravna, redko poraščena ali gola površina blizu vode, kot so plaže in nizki otoki, pa tudi umetni splavi. Gnezdo je lahko preprosta kotanja v pesku ali produ, običajno pa naredijo obrobo iz raznih naplavin. Samica izleže do tri jajca, ki so varovalno obarvana, da jih plenilci težje opazijo na odprtem. Valita oba partnerja; inkubacija traja 21–22 dni, če kolonijo zmotijo vsiljivci pa tudi dlje. Mladiči ob izvalitvi so puhasti, osamosvojijo se po 22–28 dneh.

Jajca in mladiči so ranljivi pred plenilci, kot so podgane, minki in večji ptiči – galebi, sove, čaplje ipd. Navadna čigra ima sicer veliko populacijo in je zaradi velike razširjenosti opredeljena kot najmanj ogrožena vrsta po kriterijih Svetovne zveze za varstvo narave, pri čemer pa opažajo velik upad številčnosti v različnih delih sveta. Kljub mednarodni zaščiti jo ogroža izguba habitata, onesnaženost in motnje med gnezditvijo. Preberite več ...


Navadna čigra

Navadna čigra je morska ptica iz družine galebov, ki gnezdi v zmernih in subarktičnih predelih Evrope, Azije in Severne Amerike, jeseni pa kot izrazita selivka zapusti gnezditveno območje ter prezimi v priobalnih tropskih in subtropskih območjih, predvsem na južni polobli. Operjenost v gnezditveni sezoni je svetlo siva po zgornjem delu telesa in bela ali zelo svetlo siva po spodnjem, prepoznavna pa je predvsem po črnem vrhu glave, oranžno-rdečih nogah in dolgem, ozkem kljunu, ki je lahko rdečkast s črno konico ali povsem črn (odvisno od podvrste). Zamenjati jo je možno z nekaj zelo podobnimi vrstami čiger, zlasti s polarno čigro, od katerih se loči po posameznih znakih v operjenosti, barvi nog in kljuna ter oglašanju.

Podobno kot sorodniki se prehranjuje pretežno z ribami, ki jih lovi s strmoglavim potapljanjem v morju ali sladkovodnih telesih, na nekaterih območjih pa predstavljajo pomemben del prehrane tudi mehkužci, raki in drugi nevretenčarji. Pri gnezditvi je manj zahtevna od sorodnikov, ustreza ji vsaka ravna, redko poraščena ali gola površina blizu vode, kot so plaže in nizki otoki, pa tudi umetni splavi. Gnezdo je lahko preprosta kotanja v pesku ali produ, običajno pa naredijo obrobo iz raznih naplavin. Samica izleže do tri jajca, ki so varovalno obarvana, da jih plenilci težje opazijo na odprtem. Valita oba partnerja; inkubacija traja 21–22 dni, če kolonijo zmotijo vsiljivci pa tudi dlje. Mladiči ob izvalitvi so puhasti, osamosvojijo se po 22–28 dneh.

Jajca in mladiči so ranljivi pred plenilci, kot so podgane, minki in večji ptiči – galebi, sove, čaplje ipd. Navadna čigra ima sicer veliko populacijo in je zaradi velike razširjenosti opredeljena kot najmanj ogrožena vrsta po kriterijih Svetovne zveze za varstvo narave, pri čemer pa opažajo velik upad številčnosti v različnih delih sveta. Kljub mednarodni zaščiti jo ogroža izguba habitata, onesnaženost in motnje med gnezditvijo. Preberite več ...


Navadna čigra

Navadna čigra je morska ptica iz družine galebov, ki gnezdi v zmernih in subarktičnih predelih Evrope, Azije in Severne Amerike, jeseni pa kot izrazita selivka zapusti gnezditveno območje ter prezimi v priobalnih tropskih in subtropskih območjih, predvsem na južni polobli. Operjenost v gnezditveni sezoni je svetlo siva po zgornjem delu telesa in bela ali zelo svetlo siva po spodnjem, prepoznavna pa je predvsem po črnem vrhu glave, oranžno-rdečih nogah in dolgem, ozkem kljunu, ki je lahko rdečkast s črno konico ali povsem črn (odvisno od podvrste). Zamenjati jo je možno z nekaj zelo podobnimi vrstami čiger, zlasti s polarno čigro, od katerih se loči po posameznih znakih v operjenosti, barvi nog in kljuna ter oglašanju.

Podobno kot sorodniki se prehranjuje pretežno z ribami, ki jih lovi s strmoglavim potapljanjem v morju ali sladkovodnih telesih, na nekaterih območjih pa predstavljajo pomemben del prehrane tudi mehkužci, raki in drugi nevretenčarji. Pri gnezditvi je manj zahtevna od sorodnikov, ustreza ji vsaka ravna, redko poraščena ali gola površina blizu vode, kot so plaže in nizki otoki, pa tudi umetni splavi. Gnezdo je lahko preprosta kotanja v pesku ali produ, običajno pa naredijo obrobo iz raznih naplavin. Samica izleže do tri jajca, ki so varovalno obarvana, da jih plenilci težje opazijo na odprtem. Valita oba partnerja; inkubacija traja 21–22 dni, če kolonijo zmotijo vsiljivci pa tudi dlje. Mladiči ob izvalitvi so puhasti, osamosvojijo se po 22–28 dneh.

Jajca in mladiči so ranljivi pred plenilci, kot so podgane, minki in večji ptiči – galebi, sove, čaplje ipd. Navadna čigra ima sicer veliko populacijo in je zaradi velike razširjenosti opredeljena kot najmanj ogrožena vrsta po kriterijih Svetovne zveze za varstvo narave, pri čemer pa opažajo velik upad številčnosti v različnih delih sveta. Kljub mednarodni zaščiti jo ogroža izguba habitata, onesnaženost in motnje med gnezditvijo. Preberite več ...


Herbie Hancock

Herbert Jeffrey »Herbie« Hancock (*1940) je ameriški jazzovski pianist, klaviaturist, skladatelj in igralec. Kariero je pričel pri Donaldu Byrdu, kmalu zatem pa se je pridružil Kvintetu Milesa Davisa, kjer je pripomogel k ponovni opredelitvi jazzovske ritem sekcije in je bil eden pomembnih oblikovalcev zvoka post-bop. Hancockova glasba je pogosto melodična in dostopna; snemal je tudi skladbe izven okvirov jazza in dosegel uspeh pri pop občinstvu.

Med Hancockove najbolj znane kompozicije spadajo »Cantaloupe Island«, »Watermelon Man« (priredili so jo številni glasbeniki), »Maiden Voyage«, »Chameleon« ter singla »I Thought It Was You« in »Rockit«. Njegov album River: The Joni Letters, ki je izšel v spomin na Joni Mitchell, je leta 2007 osvojil grammyja za album leta in postal šele drugi jazzovski album s to nagrado, po albumu Getz/Gilberto leta 1965. Preberite več ...


Herbie Hancock

Herbert Jeffrey »Herbie« Hancock (*1940) je ameriški jazzovski pianist, klaviaturist, skladatelj in igralec. Kariero je pričel pri Donaldu Byrdu, kmalu zatem pa se je pridružil Kvintetu Milesa Davisa, kjer je pripomogel k ponovni opredelitvi jazzovske ritem sekcije in je bil eden pomembnih oblikovalcev zvoka post-bop. Hancockova glasba je pogosto melodična in dostopna; snemal je tudi skladbe izven okvirov jazza in dosegel uspeh pri pop občinstvu.

Med Hancockove najbolj znane kompozicije spadajo »Cantaloupe Island«, »Watermelon Man« (priredili so jo številni glasbeniki), »Maiden Voyage«, »Chameleon« ter singla »I Thought It Was You« in »Rockit«. Njegov album River: The Joni Letters, ki je izšel v spomin na Joni Mitchell, je leta 2007 osvojil grammyja za album leta in postal šele drugi jazzovski album s to nagrado, po albumu Getz/Gilberto leta 1965. Preberite več ...


Herbie Hancock

Herbert Jeffrey »Herbie« Hancock (*1940) je ameriški jazzovski pianist, klaviaturist, skladatelj in igralec. Kariero je pričel pri Donaldu Byrdu, kmalu zatem pa se je pridružil Kvintetu Milesa Davisa, kjer je pripomogel k ponovni opredelitvi jazzovske ritem sekcije in je bil eden pomembnih oblikovalcev zvoka post-bop. Hancockova glasba je pogosto melodična in dostopna; snemal je tudi skladbe izven okvirov jazza in dosegel uspeh pri pop občinstvu.

Med Hancockove najbolj znane kompozicije spadajo »Cantaloupe Island«, »Watermelon Man« (priredili so jo številni glasbeniki), »Maiden Voyage«, »Chameleon« ter singla »I Thought It Was You« in »Rockit«. Njegov album River: The Joni Letters, ki je izšel v spomin na Joni Mitchell, je leta 2007 osvojil grammyja za album leta in postal šele drugi jazzovski album s to nagrado, po albumu Getz/Gilberto leta 1965. Preberite več ...


Herbie Hancock

Herbert Jeffrey »Herbie« Hancock (*1940) je ameriški jazzovski pianist, klaviaturist, skladatelj in igralec. Kariero je pričel pri Donaldu Byrdu, kmalu zatem pa se je pridružil Kvintetu Milesa Davisa, kjer je pripomogel k ponovni opredelitvi jazzovske ritem sekcije in je bil eden pomembnih oblikovalcev zvoka post-bop. Hancockova glasba je pogosto melodična in dostopna; snemal je tudi skladbe izven okvirov jazza in dosegel uspeh pri pop občinstvu.

Med Hancockove najbolj znane kompozicije spadajo »Cantaloupe Island«, »Watermelon Man« (priredili so jo številni glasbeniki), »Maiden Voyage«, »Chameleon« ter singla »I Thought It Was You« in »Rockit«. Njegov album River: The Joni Letters, ki je izšel v spomin na Joni Mitchell, je leta 2007 osvojil grammyja za album leta in postal šele drugi jazzovski album s to nagrado, po albumu Getz/Gilberto leta 1965. Preberite več ...


Umetna srčna zaklopka

Pod pojmom tkivno inženirstvo razumemo metode, ki z uporabo kombinacije celic, inženirstva in materialov ter primernih biokemijskih in fizikalno kemijskih dejavnikov izboljšajo ali zamenjajo biološko tkivo. Tkivni nosilci se uporabljajo za tvorbo novega viabilnega tkiva z nekim medicinskim namenom. Včasih so ga uvrščali pod študij biomaterialov, do danes pa se je v pomenu in razsežnosti toliko povečalo, da ga obravnavamo kot samostojno področje raziskovanja.

Medtem ko večina definicij tkivnega inženirstva pokriva širok spekter uporabnosti, je izraz v praksi tesno povezan z apliciranjem, ki popravi ali zamenja del ali kar celotno tkivo (npr. kost, hrustanec, krvne žile, sečni mehur, koža, mišica itd.). Pogosto potrebujejo uporabljena tkiva določene mehanske in strukturne lastnosti za pravilno delovanje. Izraz je bil uporabljen tudi za prizadevanja za razvoj sistemov, ki opravljajo specifične biokemijske funkcije z uporabo celic znotraj umetno ustvarjenega podpornega sistema (npr. umetna trebušna slinavka, bioumetna jetra). Tkivno inženirstvo je včasih sinonim za regeneratino medicino, čeprav se le-ta osredotoča na uporabo matičnih in progenitornih celic za proizvodnjo tkiva. Preberite več ...


Umetna srčna zaklopka

Pod pojmom tkivno inženirstvo razumemo metode, ki z uporabo kombinacije celic, inženirstva in materialov ter primernih biokemijskih in fizikalno kemijskih dejavnikov izboljšajo ali zamenjajo biološko tkivo. Tkivni nosilci se uporabljajo za tvorbo novega viabilnega tkiva z nekim medicinskim namenom. Včasih so ga uvrščali pod študij biomaterialov, do danes pa se je v pomenu in razsežnosti toliko povečalo, da ga obravnavamo kot samostojno področje raziskovanja.

Medtem ko večina definicij tkivnega inženirstva pokriva širok spekter uporabnosti, je izraz v praksi tesno povezan z apliciranjem, ki popravi ali zamenja del ali kar celotno tkivo (npr. kost, hrustanec, krvne žile, sečni mehur, koža, mišica itd.). Pogosto potrebujejo uporabljena tkiva določene mehanske in strukturne lastnosti za pravilno delovanje. Izraz je bil uporabljen tudi za prizadevanja za razvoj sistemov, ki opravljajo specifične biokemijske funkcije z uporabo celic znotraj umetno ustvarjenega podpornega sistema (npr. umetna trebušna slinavka, bioumetna jetra). Tkivno inženirstvo je včasih sinonim za regeneratino medicino, čeprav se le-ta osredotoča na uporabo matičnih in progenitornih celic za proizvodnjo tkiva. Preberite več ...


Kip Ehnatona

Ehnaton (umrl 1335 pr. n. št.) je bil staroegipčanski faraon iz Osemnajste dinastije, ki je vladal 17 let. Slaven je predvsem zato, ker je opustil tradicionalno egipčansko mnogoboštvo in uvedel čaščenje, osredotočeno na Atona, ki je včasih označeno kot monolatristično, henoteistično ali celo kvazi-monoteistično.

Ehnatonov odmik od tradicionalne egipčanske vere ni bil splošno sprejet. Po njegovi smrti so njegove spomenike razstavili ali skrili, kipe uničili in njegovo ime izbrisali s seznamov kraljev. Tradicionalna verska praksa se je postopoma obnovila. Ko so nekaj desetletij kasneje vladarji brez jasnih pravic do nasledstva Osemnajste dinastije ustanovili novo dinastijo, so diskreditirali Ehnatona in njegove neposredne naslednike. Iz arhivov je razvidno, da so Ehnatona samega imeli za sovražnika in kriminalca.

Prva izkopavanja v Amarni je opravil Flinders Petrie in sprožil zanimanje za skrivnostnega faraona. Leta 1907 so v grobnici KV55 odkrili tudi mumijo, ki bi lahko bila njegova. Kasnejše genske analize so pokazale, da je bil mož, pokopan v KV55, Tutankamonov oče, istovetnost z Ehnatonom pa ostaja vprašljiva. Sodobno zanimanje za Ehnatona in njegovo kraljico Nefretete je delno posledica njegove povezave s Tutankamonom, četudi Tutankamonova mati morda ni bila Nefretete, ampak ženska, ki jo arheologi imenujejo Mlada dama, delno zaradi edinstvenega umetniškega sloga in visoke kakovosti slikarske umetnosti, katere pokrovitelj je bil, delno pa zaradi vedno večjega zanimanja za vero, ki jo je nameraval uvesti. Preberite več ...


Kip Ehnatona

Ehnaton (umrl 1335 pr. n. št.) je bil staroegipčanski faraon iz Osemnajste dinastije, ki je vladal 17 let. Slaven je predvsem zato, ker je opustil tradicionalno egipčansko mnogoboštvo in uvedel čaščenje, osredotočeno na Atona, ki je včasih označeno kot monolatristično, henoteistično ali celo kvazi-monoteistično.

Ehnatonov odmik od tradicionalne egipčanske vere ni bil splošno sprejet. Po njegovi smrti so njegove spomenike razstavili ali skrili, kipe uničili in njegovo ime izbrisali s seznamov kraljev. Tradicionalna verska praksa se je postopoma obnovila. Ko so nekaj desetletij kasneje vladarji brez jasnih pravic do nasledstva Osemnajste dinastije ustanovili novo dinastijo, so diskreditirali Ehnatona in njegove neposredne naslednike. Iz arhivov je razvidno, da so Ehnatona samega imeli za sovražnika in kriminalca.

Prva izkopavanja v Amarni je opravil Flinders Petrie in sprožil zanimanje za skrivnostnega faraona. Leta 1907 so v grobnici KV55 odkrili tudi mumijo, ki bi lahko bila njegova. Kasnejše genske analize so pokazale, da je bil mož, pokopan v KV55, Tutankamonov oče, istovetnost z Ehnatonom pa ostaja vprašljiva. Sodobno zanimanje za Ehnatona in njegovo kraljico Nefretete je delno posledica njegove povezave s Tutankamonom, četudi Tutankamonova mati morda ni bila Nefretete, ampak ženska, ki jo arheologi imenujejo Mlada dama, delno zaradi edinstvenega umetniškega sloga in visoke kakovosti slikarske umetnosti, katere pokrovitelj je bil, delno pa zaradi vedno večjega zanimanja za vero, ki jo je nameraval uvesti. Preberite več ...